Vzgajamo kot mizarji ali vrtnarji?

Naj otroku visim za vratom glede domačih nalog in učenja za šolo ter mu naložim še dodatne naloge? Bo »zaostal« za vrstniki, če se premalo zanimam za njegovo šolanje? Morda ne bo razvil vseh potencialov?

Sodobni starši imamo pogosto občutek, da lahko s pravo izbiro starševskih odločitev, tehnik in strategij bistveno vplivamo na prihodnost svojega otroka. Pa je res tako?

Starši pod pritiskom

Starševstvo, ugotavlja Alison Gopnik, profesorica razvojne psihologije in filozofije na Univerzi Kalifornije Berkeley, v svoji knjigi The gardener and the carpenter (Vrtnar in mizar), je v sodobnem svetu postalo zelo ciljno orientirana dejavnost, če ne kar pravi projekt, cilj pa je iz otroka narediti srečnega in uspešnega odraslega – boljšega, kot bi bil sicer, in boljšega (česar pač ne priznamo na glas) od sosedovega otroka. Verjamemo, da bo prava starševska strategija iz našega podmladka naredila najprej določen tip otroka, potem pa odraslega. 

Zaradi tega smo sodobni zahodni starši pod velikim pritiskom. Ker je uspeh otroka postal kriterij presojanja uspešnosti staršev, imamo pogosto občutek, da smo na usodni življenjski preizkušnji: ne le, da smo nenehno ocenjevani kot dobri ali manj dobri starši, končni izid vsega, kar počnemo z otrokom in zanj, se zdi usodno odvisen prav od nas.

Radi si pripisujemo zasluge za vse dobro, kar se otrokom zgodi, marsikdaj celo za dosežke, ki so v celoti njihovi, hkrati pa je občutek odgovornosti, celo krivde, ko ne gre vse po načrtih, neizmeren. Kje sem naredil narobe? Kaj bi moral delati drugače? Kje sem naredil usodno napako, da se je izšlo, kot se je?

Vse to so pravzaprav napačna vprašanja, odgovarja Alison Gopnik, ki želi na podlagi lastnih izkušenj mame in babice, zlasti pa na znanstveni podlagi evolucijske biologije in razvojne psihologije osvetliti temeljno razmerje med starši in otroki.

»Najpomembnejše nagrade za starševstvo niso ocene in dosežki otroka – niti mature, diplome in poroke. Nagrade izvirajo iz čisto določenih trenutkov telesne in psihološke radosti, ko smo ob določenem otroku, in čisto določenih trenutkov otrokove radosti, ko je z nami.«

Ljubezen nima ciljev, navodil za uporabo in načrtov, ima pa namen: dati otroku, kar potrebuje, da mu bo dobro. Pri tem pa ne gre za to, da kot starši oblikujemo in začrtamo otrokovo usodo, temveč da mu pomagamo, da si jo oblikuje in začrta sam. Ne gre za to, da mu moramo pokazati pot, temveč mu moramo pomagati, da najde svojo, čeprav sami takšne poti nemara nikoli ne bi izbrali ne zase ne za otroka. 

Preveč mizarji, premalo vrtnarji

Kako naj torej vzgajamo otroke? Zanesljivo ne kot mizarji, temveč kot vrtnarji, odgovarja Gopnikova. Mizar najprej skrbno izbere material, saj material dejansko zelo vpliva na končni izdelek. Njegova glavna naloga je, da material oblikuje v končni izdelek, ki je čim bolj podoben idejni zasnovi. Svoje delo lahko oceni glede na ustvarjeni rezultat. Je stol stabilen? Vrata tesnijo in ne visijo s tečajev? 

Nepredvidljivost in raznolikost sta mizarjeva sovražnika; natančnost in nadzor zaveznika. Če torej vzgajamo otroke kot mizarji, kar naj bi bil prevladujoči model zahodne družbe, »pilimo, brusimo in obdelujemo« material z določenim ciljem oziroma določeno vrsto otroka in odraslega pred očmi.

Takšno starševstvo temelji na prepričanju, da lahko s pravimi tehnikami in pravo vrsto nadzora »surovi material«, ki ga dobimo v roke, preoblikujemo v otroka, ki bo bister, srečen, uspešen …

Naloga vrtnarja pa je ustvariti varovano in spodbudno okolje, v katerem bodo dobro uspevale različne vrste rastlin. Veliko trdega dela in znoja je treba in redko gre vse po načrtih. Kakšna cvetlica nepričakovano vzcveti rožnato namesto oranžno, vrtnica, ki bi se morala vzpenjati po opori, trmasto vztraja pri tleh, zgodi se pa, da kje zraste in čudovito vzcveti kaj, česar sploh nismo načrtovali.

Dober vrtnar ustvari celoten ekosistem različnih rastlin – nekatere so odpornejše kot druge, nekatere lepše kot druge, vsaka pa ima tudi svoje pomanjkljivosti in slabosti. 

V nasprotju z mizarjevim izdelkom se vrt nenehno spreminja, rastline se prilagajajo spreminjajočim se razmeram, vremenu, letnemu času. 

Ustvarimo lahko le spodbudno okolje

Naj si še tako dopovedujemo, da bomo s pravo obliko starševstva in pravilno izbranimi starševskimi tehnikami vplivali na to, v kakšnega otroka in odraslega se bo razvil naš »mladič«, naj še tako pretresamo in proučujemo različne vzgojne strategije, preprosto ni empiričnih dokazov,  da bi manjše spremembe starševskih tehnik in strategij bistveno dolgoročno vplivale na razvoj in uspeh otroka. 

Zgodi se celo, da postanejo starši tako obsedeni z željo po oblikovanju svojega otroka (pot v pekel je pač pogosto tlakovana z dobrimi nameni), da – preplavljeni s skrbmi, tesnobo ali celo krivdo – nenehno lovijo prave informacije in napotke, njihov odnos z otroki »tukaj in zdaj« pa trpi. Navsezadnje pa vsi poznamo ljudi z neverjetno nesrečnim otroštvom, ki so zrasli v uspešne in srečne odrasle ter ljubeče starše naslednji generaciji, in dobre in predane starše z nesrečnimi otroki, ki se v življenju preprosto ne znajdejo.

Če vzgajamo otroke kot vrtnarji, moramo torej najprej sprejeti, da vse preprosto ni v naših rokah: da iz sramežljivega in zadržanega otroka nemara ni mogoče narediti takšnega, ki bo užival v veliki skupini in glasno opozarjal nase. Starši lahko v resnici – kot vrtnarji – le ustvarimo kar najboljše razmere za »rast« svojih – pogosto zelo različnih – otrok. 

Ampak starševstvo JE pomembno!

Če torej ni empiričnih dokazov, da imajo starševske tehnike dolgoročno omembe vreden vpliv, ali to pomeni, da starševstvo ni pomembno? Odgovor seveda poznamo. Starševstvo je ključno, in to ne le zato, ker brez staršev človeški mladiči ne morejo preživeti.

Dokazov, kako je pomembno za prihodnost otroka, da ima predane in ljubeče odrasle, ki zanj skrbijo, je veliko. Vendar ta »skrb«, ki naredi ključno razliko, ni skrb mizarja, ki izdeluje izdelek po načrtu ali celo po svoji podobi, temveč skrb vrtnarja, ki za otroka ustvarja varovan ekosistem, v katerem lahko ta čim bolj svobodno raziskuje in se uči. Iz evolucijskega vidika je ravno to glavna naloga starša. 

Človeška kultura v celoti temelji na zapletenem ravnovesju med imitacijo in inovacijo, ponavljanjem in izumljanjem novega. Starši poosebljajo vrednote in znanje svoje generacije, cilj starševstva pa nikakor ni, da bodo otroci imeli enake znanje. Otroci se res učijo od staršev, vendar tako, da naučeno uporabijo po svoje in ustvarijo nekaj novega, nepričakovanega, bolj in bolje prilagojenega novemu okolju in spremenjenim razmeram. 

Tudi če bi torej lahko sledili navodilom za uporabo in bi s točno določenimi starševskimi tehnikami ustvarili točno takšnega otroka (in pozneje odraslega), kot si ga želimo, bi s tem pravzaprav izničili ves evolucijski smisel otroštva, ki je narediti prostor za novo in raznoliko. 

Otroci se neverjetno hitro učijo

Za človeške mladiče je značilno dolgo obdobje nezrelosti in zavarovanosti, ki omogoča učenje in raziskovanje. Vemo, da so zlasti v predšolskem obdobju možgani neverjetno plastični in da se ustvarja nepreštevno število novih možganskih povezav – Gopnikova pravi, da so otroci oddelek za raziskave in razvoj človeške vrste.

Najhitreje pa se učijo z opazovanjem, raziskovanjem, preizkušanjem, s pomočjo sistema napak in vnovičnih poskusov. Raziskave dokazujejo, da že štiriletniki na podlagi podatkov, ki jih pridobijo z opazovanjem, brez težav odkrijejo kompleksne statistične vzorce. Kot pojasnjuje Gopnikova, se otroci predvsem izredno učinkovito učijo iz okolja – s poslušanjem in opazovanjem čim večjega števila ljudi. Za to pa seveda potrebujejo dovolj svobode in prostora za raziskovanje. 

V tem pogledu je Gopnikova precej kritična do novodobnih prizadevanj staršev, da potomcem čas kar se da zapolnijo z organiziranimi dejavnostmi, zaradi katerih otrokom zmanjkuje časa za prosto igro, hkrati pa jim te preveč omejijo zanimanja in okrnijo naravno radovednost. Sklicuje se na številne znanstvene izsledke, ki potrjujejo, da je ravno prosta igra glavni poligon za raziskovanje, ustvarjalnost in inovativnost. Poleg tega pri igri otrok ne brusi določene spretnosti, temveč krepi različna področja in številne veščine.

Nekoč so imeli otroci veliko več priložnosti za socialno učenje, saj so praviloma odraščali v razširjeni družini in jih je pregovorno vzgajala vsa vas. V sodobnem svetu je tovrstnih priložnosti veliko manj. Ne le pri otrocih, temveč tudi pri bodočih starših, ki so se nekoč skrbi za otroke učili tako, da so skrbeli za mlajše sorojence in opazovali številne odrasle pri skrbi za otroke. Danes pa imamo prvič v zgodovini starše, ki nikoli v življenju niso skrbeli za nobenega otroka, dokler niso dobili lastnega, ampak so se večji del življenja šolali in delali. 

Znamo izkoristiti otrokov potencial za učenje?

Če razumemo, da je glavni namen otroštva čim bolj svobodno raziskovanje in učenje, je razumljivo, da je Gopnikova precej kritična do dejstva, da predšolsko izobraževanje postaja vse bolj strukturirano, določeno s kurikuli in vse bolj podobno šoli oziroma vsaj pripravljalnica na šolo.

Ironija pa je, da v sodobnem svetu bolj kot kadarkoli prej potrebujemo ustvarjalnost in inovativnost, ki pa jo ravno z izobraževalnimi ustanovami in načini poučevanja marsikdaj zadušimo. V današnjem šolskem sistemu, pravi, prosto igro vse bolj preganjamo. Celo o naravoslovju se otroci učijo tako, da berejo besedila in rešujejo naloge na papirju, ne pa s praktičnim raziskovanjem. 

Nazaj k staršem

Če torej upoštevamo izsledke evolucijske biologije, nevroznanosti, psihologije in empiričnih raziskav otrokovega razvoja, lahko nekoliko mirneje sprejmemo, da je to, kaj vse počnemo z otroki, bistveno manj pomembno od tega, kako to počnemo z njimi. Tako, da jih poskušamo oblikovati po svojem »starševskem načrtu«, ali tako, da jim zagotovimo čim več svobode, da se prosto razvijajo v skladu s svojimi naravnimi danostmi?

Seveda potrebujejo zemljevid vrednot, pa veliko ljubezni, časa in pozornosti. In da, veliko igre. Da že predšolske otroke vzgajamo v bodoče zlate maturante in trepetamo, ali je otrok nemara začel igrati instrument leto prepozno ali trenirati šport nekoliko pozneje kot vrstniki, pa najbrž res ni bistveno. Na žalost – z evolucijskega vidika pa pravzaprav na srečo – ni recepta, kako vzgojiti točno določen »tip« odraslega. Razumevanje, kaj otroci v resnici potrebujejo, in veliko ljubezni pa sta nedvomno med glavnimi sestavinami. 
 
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >